Šokantna zgodba o ‘poklicnem usmerjanju’, kot ga je doživel Paulo Coelho

Iz knjige V ELEMENTU pa še dobesedno šokantna zgodba o ‘poklicnem usmerjanju’, ki ga je doživel znameniti brazilski pisatelj Paulo Coelho (str. 154–56):

POČETI NEKAJ »ZA VAŠE DOBRO« JE LE REDKO ZARES DOBRO ZA VAS, ČE STE ZARADI TEGA V MANJŠI MERI TO, KAR STE.  Sir Ken Robinson

Vaši bližnji morda iskreno mislijo, da zapravljate svoj čas in na­darjenost, če počnete tisto, česar oni ne odobravajo. To se je zgodilo tudi Paulu Coelhu. Kot boste videli, so šli njegovi starši še veliko dlje, kot gre večina. Da bi ga odvrnili od njegove poti, so ga večkrat poslali v psihiatrično bolnišnico na elektrošok terapije – ker so ga imeli radi. Naslednjič ko vas bo pekla vest, ker ste ošteli svojega otroka, se lahko potolažite, da se vsaj niste zatekli k sistemu, ki sta ga ubrala starša Coelho.

Paulova starša sta svojega sina hospitalizirala, ker si je v najstniških letih strastno želel postati pisatelj – Pedro in Lygia Coelho sta bila prepričana, da bi si s tem uničil življenje. Rekla sta mu, da lahko piše samo v svojem prostem času, če se že mora pentljati z nečim takšnim, da pa mu je v resnici namenjeno postati odvetnik. Ker se je Paulo še naprej ukvarjal z umetnostjo, sta bila starša prepričana, da nimata druge izbire, kot da ga pošljeta v psihiatrično bolnišnico, da bi mu te škodljive predstave končno izbili iz glave. »Želela sta mi pomagati,« je rekel Coelho. »Imela sta svoje ideale. Jaz sem si želel to in ono, onadva pa sta imela za moje življenje drugačne načrte. Prišli smo do točke, ko me nista mogla več nadzorovati, in bila sta obupana.«

Pedro in Lygia sta ga trikrat poslala v psihiatrično bolnišnico. Zavedala sta se, da je njun sin izjemno bister in verjela sta, da se mu obe­ta uspešna kariera. Naredila sta to, kar sta čutila, da morata narediti, da bi ga usmerila na pravo pot. Vendar jima Paula niti s tako skrajnim posegom ni uspelo odvrniti od tega, da bi našel svoj element. Kljub močnemu nasprotovanju družine se je še naprej ukvarjal s pisanjem.Njegova starša se nista motila: Paulu se je zares obetala uspešna kariera, ki pa ni imela nič skupnega s pravniškim poklicem. Njegov roman Alkimist je postal velika mednarodna uspešnica, saj je bilo po svetu prodanih več kot šestdeset milijonov izvodov. Njegove knjige so prevedli že v več kot šestdeset jezikov in Coelho je postal najbolj pro­dajani pisatelj, ki piše v portugalskem jeziku. Njegova ustvarjalnost sega od knjig do televizije, časopisja in celo popularne glasbe – napisal je besedila za nekaj najuspešnejših brazilskih rock pesmi.

Paulo Coelho bi zelo verjetno postal odličen odvetnik. A njegove sanje so bile postati pisatelj. Kljub izjemnim naporom njegovih staršev, da bi ga usmerili na »pravo pot«, je ostal osredotočen na svoj element.

Le malokdo je doživel tako hud pritisk staršev za podrejanje njihovi volji kot Paulo Coelho. A družina in prijatelji mnogim postavljajo prepreke, kot so: »Nikar se ne vpiši na ples – od tega ne moreš živeti!« »Matematika ti gre dobro – moral bi postati računovodja!« »Ne mislim ti plačevati faksa, če boš študiral filozofijo.« In tako naprej.

Ko vas začnejo bližnji odvračati od začrtane poti, so navadno prepričani, da to počnejo za vaše dobro. Seveda obstajajo tudi tisti, ki imajo manj plemenite namene, toda velika večina je enostavno prepričanih, da ve, kaj je najbolje. In dejansko ima povprečni pisarniški delavec verjetno večjo finančno varnost kot povprečni jazz trobentač. A težko se počutite uresničeni, če ne uresničujete tega, kar vam nekaj pomeni. Početi nekaj »za vaše dobro« je le redko zares dobro za vas, če ste zaradi tega v manjši meri to, kar ste.

Odločitev za lažjo pot z manj ovirami je na prvi pogled lahko mamljiva, še zlasti, če nas glede drugih poti pestijo dvomi in strahovi. In marsikomu se zdi, da se je lažje izogniti razburjanju svojih staršev, sozakonca ali bratov in sester in obdržati odobravanje. Toda ne vsem.

Nekateri od posameznikov, opisanih v tej knjigi, so se morali vsaj za nekaj časa oddaljiti od svoje družine, da so lahko izpolnili to, kar so čutili, da jim je namenjeno. Njihova odločitev za manj udobno pot in za sprejemanje negotovih odnosov, napetih družinskih počitnic – in v Coelhovem primeru celo izgubljenih možganskih celic – jih je sčaso­ma vodila do pomembnih dosežkov in izpolnitve. Vsi pa so ocenili, da jih neupoštevanje bližnjih stane manj kot opustitev svojih sanj.