Le zakaj tistim najglobljim, morda (še) ne povsem izoblikovanim, pa vendar našim najpomembnejšim življenjskim željam, ciljem/usmeritvam // smislu/namenu/poslanstvu pravimo ‘sanje’?
Morda zaradi njihove domnevne neulovljivosti, ne-zares-doumljivosti? Ker sicer niso zares podobne ne tistim nezavednim/neulovljivim/nekontroliranim sanjam med spanjem, ki se jih včasih celo spomnimo, ko se zbudimo, niti ne t.i. lucidnim sanjam, ki jih z veliko vaje in truda (volje) lahko usmerjamo sami, se jih zavedamo …
Metaforična raba besede ‘sanje’ za najpristnejša, najgloblja, najširša, najdaljnosežnejša življenjska hotenja je najmanj zavajajoča, če že ne kontra-produktivna, kontra-konstruktivna in kontra-kreativna – vse preveč je povezana z drugo metaforično rabo, da o nečem lahko ‘le sanjamo‘, da ‘zgolj sanjarimo‘ ipd.
V najboljšem smislu bi lahko rekli, da če začnemo bolj ceniti domišljijo in možnosti, ki nam jih prinaša zavestno ali zgolj svobodno dnevno sanjarjenje/sanje, pa iz njih odberemo tisto, kar res želimo, se po( )tem usmerimo, zavihamo rokave, pljunemo v roke in kar je še tega, vseeno lahko bolj odloč(e)no zakorakamo v smer njihove uresničitve.
Do takrat pa se, namesto da zgolj sanjamo s frazami, kot je ‘žívi svoje sanje’, rajši odpovejmo pretirano romantizirajočim metaforam, in si rêcimo rajši: “žívi življenje, usmerjaj ga, ustvarjaj, sledi svojemu namenu, išči in najdi svoj smisel, poslanstvo, strumno stopaj po svojih poteh!”
Matej H., Lectour
