uvodnik revija Didakta marec 2014
S tokratno temo ne želimo zmanjšati pomena celote in posameznih učnih vsebin in pristopov v šoli, ki morda včasih na prvi pogled nimajo neposredne povezave z vsakdanjim življenjem, pač pa te povezave izpostaviti in pokazati njihov smisel, hkrati pa poudariti pomen obvladovanja življenjsko uporabnih znanj in veščin – vse od vrtca prek osnovne in srednje šole, študija in kasneje v življenju, naj bo to doma, na delovnem mestu, pri opravkih, v prometu, na potovanju, pri preživljanju prostega časa, v kriznih situacijah …
V člankih tokratnega Fokusa je osvetljenih več zanimivih, že znanih in novih vidikov učenja/poučevanja za življenje – prav vse priporočam v branje!
Primer dobre prakse in posebne vrste učenja je predstavljen v intervjuju z Niklasom Gidionom: v njihovi t. i. svobodni oz. demokratični šoli si učenci sami postavijo pravila in razporejajo dejavnosti in se zato znotraj svojega urnika tudi rajši in več (na)učijo.
Sam bi v povezavi z učenjem za življenje kot pomembne izpostavil šolske in obšolske interesne dejavnosti. Veliko vsebin, ki jih pred časom ni bilo možno dobiti v šoli, je danes sicer vključenih že v učne načrte osnovne šole; ogromno uporabnih vsebin otroci spoznavajo pri rednem pouku, na izletih, ekskurzijah, športnih dnevih, v šoli v naravi. Poleg rednih (obveznih) šolskih dejavnosti pa imajo velik pomen neformalne (in neobvezne) individualne ali skupinske aktivnosti: glasbene, likovne, gledališke, plesne in druge ustvarjalne šole in delavnice, športna rekreacija ali treningi, taborniki/skavti, gasilska društva, verouk, obiskovanje knjižnice, prostovoljske akcije in vse najrazličnejše druge interesne skupine.
Te dejavnosti imajo znane pozitivne vplive: pridobivanje novih znanj, oblikovanje otrokovega značaja, sklepanje novih vrstniških prijateljstev, vzpostavljanje medgeneracijskih povezav, odkrivanje in razvijanje novih zanimanj in talentov, pridobivanje dodatnih praktičnih in organizacijskih veščin ter življenjskih izkušenj, učenje samostojnosti in prevzemanje osebne odgovornosti.
Seveda je pomembno, da pri vključitvi v aktivnosti najbolj upoštevamo otrokove zmožnosti in zares prisluhnemo njegovim željam – tako poleg drugih neposrednih koristi, ki jih ima dejavnost, otrok dejansko razvija zanimanje in svoje potenciale na področjih, ki mu bodo v odraslosti lahko koristile – ne nazadnje tudi pri služenju svojega kruha.
In še najpomembnejše pri neformalnih (‘ne-tako-zelo-strukturiranih’) dejavnostih: pustimo otrokom, da se poleg svojih obveznosti tudi čim več svobodno igrajo, raziskujejo, ustvarjajo, se gibajo … Predvsem pa jim (do)pustimo, da živijo in izkušajo sami!
Matej Horzelenberg
