Košarica

first things firstproblematikarazpoloženje

Omedlevica/sinkopa – izkušnja in navdih

By 4. oktobra 2021No Comments

O bolečini/trpljenju in ‘energijah’

Dobro se spomnim, kako je bilo, ko sem izgubil zavest. No, preden sem jo, in po tem … (Predlani, pozimi, ponoči, doma.) Do zdaj (k sreči) šele in samo enkrat (vsaj kolikor je v moji zavesti) … In zdaj se mi je skoraj ponovila – čisti šolski pojavi, ki naznanjajo prihajajočo izgubo zavesti (vse dogajanje skupaj imenujemo omedlevica, ali, s prav (na)ključno glasbenim izrazom (!) ‘sinkopa’): močno potenje, mooooočna slabost (drugačna kot tista, pri kateri bi se ti hotel obrniti želodec), zelo neprijeten in že kar tesnobno strašljiv občutek nemoči, da bi karkoli ukrenil – razen, če veš, da je to to, seveda: če se ne moreš uleči, vsaj počepneš in stisneš glavo med kolena, sicer pa hitro na tla in noge na nekaj dvignjenega, da steče več krvi v glavo. V nasprotnem primeru se boš tako ali tako znašel na tleh, omahnjen s kakšno modrico ali razbitino.

K sreči (!) mi je uspelo: tokrat – drugič – sem še pravočasno pobegnil iz najhujšega nazaj na posteljo. Spet je bilo ponoči, prebudila me je huda bolečina, ker me je po prehransko neurejenem dnevu zvilo v črevesju, nanaglo sem bil vstal in odkorakal, kot prvič na (tokrat vsaj malo manj) mrzla tla kopalnice – NAPAKA!). Najhujši del bolečine je že minil in usedel sem se na stranišče, ko se me je lotilo … Kot rečeno, sem nekako zdržal slabost, hitro poklical svojo drago za morebitno pomoč (nazadnje jo je prebudil topot, in našla me je s prebitim nosom na tleh (!)), se v svojem sedečem položaju sklonil z glavo med kolena, hitro opravil najnujnejše, se obrisal, umil in odbrzel, malo omotično tudi odvijugal v posteljo.

Kaj za vraga se mi je dogajalo?! Tokrat sem vsaj vedel – in preživel brez padca v tèmo.

Vse to me je – poleg resnosti grožnje ponavljanja – spodbudilo k razmišljanju o poteku sinkope … Iz evalvacije po prvi epizodi se spomnim kolegove omembe ljudske modrosti, da te mrzla tla pokosijo, sploh če prej hitro vstaneš – dvojna hitra izguba energije, recimo. Če k temu prištejemo še utrujenost po bogatem in polnem dnevu, obakrat, je bilo energije že v izhodišču manj, ko pa pomislimo še na hudo bolečino (prvič me je po večeru intenzivnega futsaliranja hudo zvil mišični krč v nogi), je vse skupaj gotovo vsaj tropičje na i sinkope.

Bistveni sklep, do katerega sem prišel zaradi povsem banalnega psihofizičnega stanja, ki lahko vsaj kdaj v življenju doleti vsakogar (pazite se velikih preobremenitev in izpuščanja toplih obrokov!), pa ni tako neposredno vezan na zgolj izgubljanje zavesti, kot na izgubo vsakršne energije, še posebej pa na bolečine in trpljenje v življenju nasploh!

Ugotovitev še najlažje upotezim kar z enačbo:

bolečina oz. trpljenje = zgubljanje energij

Namreč ob predpostavki, da tako nastane prostor za nove!

Druga epizoda je bila dokončno mimo, potem ko mi je draga priskrbela mrzel obkladek in kup blazin za pod noge, in mirno sem zaspal, se spočil in zjutraj nor-mal-no zaživel naprej.

Neznosnost slabosti te dobesedno izklopi – no, vsaj zavestne funkcije možganov, t.i. ‘zgornje poti’ – v tem primeru zelo ‘fizično’.

Podobno bi lahko rekli tudi za psihični ali celo duhovni ‘izklop’ v obliki depresije, apatije, izgube smisla … – vanj vodi neznosnost situacije/bivanja. Spet bolečina, ki naj napravi prostor za nove energije? Vsekakor. Preizkušeno – tudi in najprej prostor za samega sebe. In ko se resnično vzljubiš – ravno zato, ker ti izklop neizbežno in nedvoumno (z ogroženim bivanjem) pokaže pomembnost tega koraka – lahko bolj(e) vzljubiš tudi druge!