Dragi odrasli, pomislimo na naše lastne grenke, pa tudi sladke izkušnje s šolo (za slednje je večinoma ‘kriv’ skriti kurikul, zadnja leta še najbolje zajet v vzgojnih načrtih vsake šole), pomislimo na izkušnje učiteljev, in NE NAZADNJE (pa vseeno jih pišemo na koncu) izkušnje naših otrok … Ampak – kdo pa njih sploh kaj vpraša?
Jesper Juul javne šole v našem prostoru primerja s ‘prisilnimi ustanovami’ (!) Kar poglejmo: obvezna prisotnost vsak dan, natančno odmerjeni odmori, sedenje pri miru več kot polovico časa … potem pa sankcije za tekanje po hodnikih in za drugo nedopustno vedenje – ali pa kar tablete, da res zaleže! Uradno imajo učenci zelo malo vpliva na to, kaj naj bi se v šoli dogajalo.
Namesto spodbujanja radovednosti, vedoželjnosti, raziskovanja, ustvarjalnosti in – spet NE NAZADNJE – dobrih, empatičnih medsebojnih odnosov, osebne rasti in usvajanja življenjskih veščin sistem sili učitelje, da učence trpajo z neobvladljivo količino (in ne kakovostjo) ‘bulimičnega (ja, spet Juul) znanja’, ki ga učenci izbljuvajo na testih in na vekomaj pozabijo, amen!
Ta(k) sistem predpostavlja nekaj, kar v svojim zloveščim mehanizmom (ampak šele kot posledico) tudi resnično doseže: tudi če jih še tako priganjaš (preganjaš?), učitelji na ta(k) način nočejo učiti, otroci se na ta(k) način ničesar ne želijo naučiti! (Za)upanje in vera v sistem, pa še ljubezen do njega? Oprostite, ampak ne, hvala!!
Kakšno ceno plačujemo vsi udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa? Kakšne žrtve zahteva bojno polje med obrambnimi položaji staršev in učiteljev? Kdo ima dobiček od takšne vojne?
Cena: načeto psiho-fizično zdravje in osebno dostojanstvo, neizpolnjenost, neuzrtost, ne(u)slišanost, ujetost v nesmiselnih konfliktih, v skrajnem primeru depresija, samomori, vse oblike odvisnosti … Žrtve: vsi, še posebej otroci. Dobiček: zelo zelo blizu teorije kaosa/zarote, dejansko pa ne profitira nihče.
Alternativa? Realnost je treba vzeti v svoje roke! Brez naivnega nasedanja političnim obljubam in brez čakanja na odrešilni šolski Deus Ex Machina (prim. Ken Robinson).
In to so mnogi odločni ravnatelji in učitelji tudi že začeli: odločili so se za manj ali sploh nič delovnih zvezkov, manj ali nič domačih nalog, manj ali nič pritiskov za tako ‘zaželeno’ povprečno oceno 4,5, po drugi strani pa za več dialoga s starši, za pristno razumevanje vsakega in vseh otrok, za bolj sproščeno in spodbudno ozračje, kjer se je v končni fazi sploh možno tudi učiti.
Zakaj še vedno VZTRAJAMO? Zakaj še vedno prenašamo zbirokratizirano papirnato obravnavo procesov, medtem ko nam isti procesi polzijo med prsti … Iz ubogljivosti, strahu? Morda res nekateri, prepričan pa sem, da večina učiteljev vztraja zaradi svojega pedagoškega erosa, strasti do svojega predmetnega področja in do poučevanja, ljubezni do otrok, veselja do dela z ljudmi. Mnogi strokovni delavci pretrpijo nešteta birokratska in sistemska polena pod nogami, da bi ohranili živo človeško skupnost, ustvarjalno in plodno učno ozračje, predali tudi kaj uporabnega znanja, skupaj reševali težave in skupaj rasli v bolj humano civilizacijo in celovito skupnost.
Kje pa stojimo mi starši? Pred čudovito in zelo zahtevno nalogo: za naše otroke moramo iti skupaj z učitelji precej dlje, kot je šel kdorkoli pred nami. Z golimi rokami v boj z nevidnim zmajem, ki ima nešteto glav! Še prej pa (NE NAZADNJE!) poglejmo svoje otroke v oči in jim priznajmo potrpežljivost:
»Dragi otroci: opravičujemo se vam, da do zdaj nismo naredili dovolj za vas! Hvala vam za ves trud, ki ga namenjate nalogam, pred katere vas prepogosto nekritično postavljamo. Prosimo, po svojih zmožnostih nam pomagajte razumeti, kaj dobrega pa vseeno naredimo – in prosimo, dajte nam še eno možnost!«
Matej Horzelenberg, Lectour