Košarica

empatijafirst things firstproblematikarazpoloženje

joj, kako sem danes …

By 27. septembra 2021No Comments

… žalosten in jezen!

Pravzaprav kar VSAK dan vsaj za trenutek IN eno IN drugo. Zanimivo (oči-odpirajoče) bi bilo prešte(va)ti te trenutke in celo meriti njihovo trajanje … O, da le ne bi ugasnili!

Namreč, če razčistimo osnove ‘marsikajščine’:

ŽALOSTEN sem, ko ni več tistega, k(og)ar sem imel rad

JEZEN sem, ko ni še tistega, k(og)ar bi želel

Res je hudo, če/ko žalosti in jeze ne moremo izraziti, si z njima pomagati in ju pozitivno izkoristiti! Naj razložim: ker smo (vsaj ‘zahodnjaško’ vzgojeni) ljudje večinoma ujeti v linearno dojemanje časa in prostora, se nam dolgotrajnejše dojemanje ne-več in ne-še ‘vredu-stanja’ pozna v vse hujši otopelosti: če ne moremo aktivno in v celoti preboleti izgub, hkrati pa ne moremo doseči želenih in nujnih sprememb, nam upade volja. Brez volje pa na koncu niti jezni in žalostni nismo več, da bi sploh lahko še kaj premaknili. Vedno večja družbena depresija in apatija ni naključje – sami si dopuščamo neaktivnost, nežalost, nejezo in jih celo čislamo in gojimo kot vzoren primer potrpljenja in solidarnosti v težkih časih.

Vedno obstajajo osebne, družinske in družbene omejitve, a to še ne pomeni, da se smemo sprijazniti z njimi: omejitve so izzivi, da se lahko presegamo in rastemo kot posamezniki, da si v ožji in širši družbi pomagamo pri rasti!

Pozitivno, naravno moč/energijo žalosti in jeze velja ohranjati in jo dobro izkoristiti: pri prvi, da znamo ovrednotiti, ceniti in biti hvaležni za to, kar je bilo dobrega (in si torej še naprej prizadevati za tisto), in pri drugi, da okrepimo potenciale za dosego želenih in koristnih ciljev (in ne dopustimo, da je pri tem okrnjena naša osebnostna integriteta).