Nisem. In nočem biti.
Mogoče celo: ne morem biti. Sem, kdor in kakršen sem!
Resda si tega na videz vsaj kdaj v mladostništvu želi vsak: biti ‘normalen’ takrat pomeni povsem neposredno: biti sprejet. To je seveda pomembno VSE življenje – da smo sprejeti.
Mladostnik: si rajši ‘normalen’ ali zares URESNIČEN? Ker veliko bolj sprejet – seveda ne kar čez noč in seveda ne kar brez truda – boš, če boš tak, kot si. Če si boš prizadeval doseči razmere, v katerih boš lahko še bolj tak, kot si, bodo ljudje to opazili. Pravi ljudje – zate pravi ljudje. Nekdo ti lahko postane mentor, marsikdo nesluten prijatelj, sodelavec, sopotnik …
Mladi in odrasli: prosim, ne trudite se z ‘normalnostjo’, ker vam ne bo prinesla prave sprejetosti! Za sekundo boste imeli občutek, da je vse pod kontrolo, to že; da imate vsaj tako dobre razmere kot ljudje okoli vas (hmnja, kvazi sosedski ‘odnosi’), da ste – preprosto in povsem ‘normalni’. A že naslednjo sekundo vas bo nekaj začelo gristi … Ljudje nismo bitja, ki bi se lahko kar ustavila, se zadovoljila s statusom quo – vsaj ne v resnici. Če nehaš gledati televizijo in buljiti v telefon, kaj kmalu ugotoviš, da pa nekaj BI počel.
In dobro je, da nehaš. Zreti v ekrane. Ne preveč! In vsekakor ne preveč vedno sam (če si z nekom na virtualni vezi, niti ne šteje). Poglej kak film z nekom, ustvari kako vsebino na spletu = skupaj z nekom. Preberi kaj koristnega in se o tem s kom pomeni. Sicer pa raje ugasni te e-pošasti! Seveda zaradi tega spet ne boš nič kaj bolj normalen – lahko pa boš rekel, da vsaj SI, obstajaš!
Ko boš naslednjič v kakšnem dogajanju, ga spremljaj z vsemi čuti, čustvi, telesom, mislimi in dušo – ne gani svoje roke proti žepom, proti telefonu, da bi stvar posnel. Uživaj, dihaj to, kar se dogaja!
Nočem biti normalen! Naj bo to neke vrste upor. Klic k osvoboditvi od udinjanja in skrivanja za fasadami. Odprto, odkrito junaštvo: sem, kdor sem! Nisem pa normalen.
Matej Horzelenberg, Lectour
PODPIRAMO USTVARJALNOST
