Kot bi lahko ‘prosto interpretirali’ misel v nekem članku, današnji mladi paradoksalno združujejo na videz nezdružljivi področji* individualizma in altruizma [članek ima sicer drug poudarek, misel pa je, priznam, precej iztrgana iz konteksta].
Mislim, da nikakor ne gre za nezdružljivost. To dvoje nikoli ni bilo nezdružljivo. Prav nasprotno: krepitev sebe/zanimanje zase gre z roko v roki – in po možnosti v ravnovesju s skrbjo in zanimanjem za druge!
Recimo vsaj 50 : 50? Oz. natančno toliko, če smo že matematični. V praksi pa pač, kolikor nam uspe vzdrževati dobro samopodobo (v otroštvu so bili zanjo odgovorni naši starši in vzgojitelji/učitelji/vsi odrasli) in zdravo samozavest po eni strani, po drugi pa dobre, zadovoljujoče odnose z ljudmi okrog sebe.
Odnosi z drugimi? Da se ne bo kdo preveč sekiral: NISO vsi odnosi enako pomembni, zato ni nujno, da v vse odnose, torej z vsemi ljudmi, ki jih srečamo, vlagamo enako enake energije (upam, da se to razume?). Tisti bolj mimobežni stiki z naključnimi ljudmi pa nam kljub vsemu dajejo nekaj nezamenljivega, česar pri pomembnih odnosih z našimi (že) bližnjimi osebami ni tako lahko doseči: sproščenost & neobremenjenost neznancev. Ki jim lahko celo kaj skrivn(ostn)ejšega zaupamo, ki se jim morda bolj ne(po)narejeno nasmehnemo itd.
To ‘blagoslovljeno naivno’ stanje (ena mojih za-več-področij-uporabnih tvorjenk) nam je kljub vsemu lahko v prevpraševanje tudi za naš ožji krog: če sem lahko do te(ga)-in-te(ga) tako prijazen, se pa menda lahko potrudim TUDI DOMA?!? toliko od teh 50 odstotkih.

Da sklenem krog do 50 odtenkov, … eeem, mislim … 50 odstotkov SEBE: kolikor dobrih relacij imamo vzpostavljenih z drugimi, toliko rastemo/smo OK, cool, super tudi sami! In ker socio-psiho-…logija in filozofija niso ravno matematične, naj bo 50 + 50 = po možnosti – upam – vsaj čimbolj proti 100!*
Matej H. (Lectour)
* paradoks pri vsem skupaj je kvečjemu ta, da sta obe področji tako pomembni in tako prekrivni, da bi lahko rekli 100&100= stoprocentnih 100!