Sreče ne moremo primerjati s stopnjo izobrazbe ali doseženim nazivom – ne dosežemo je enkrat, potem pa jo ‘imamo’ … Lahko pa jo primerjamo s potovanji ali pohodništvom: vsakič znova se nekam odpravimo, in vsakič prehodimo neko pot, si postavimo cilj – sreča je po svoje ulovljiva toliko, kot je ulovljiv nek cilj, preden se spremeni in/ali se odpravimo do naslednjega, oziroma kolikor se znamo ustaviti, zadihati in se s hvaležnostjo ozreti na do zdaj prehojeno.
Sreča je umetnost uživati že na poti.
Več potovanj in prehojene poti se nam nabere, bolj smo izkušeni, in bolj ko gledamo celotno sliko svojega življenja, bolj nas napolnijo tudi trajnejši občutki smisla, izpolnitve ter povezanosti z drugimi.
Občutki ugodja so vezani specifično na določene hormone, ki se izločajo v našem telesu glede na situacije, v katerih se znajdemo. Uravnotežena kombinacija naših vlaganj napora v osebno izpolnitev in v skupnost nas nagradi z uravnoteženimi dozami endorfinov, dopamina, serotonina in oksitocina – vsi ti pa nam pomagajo, da svoje življenjsko potovanje tudi nadaljujemo pokončno, smelo, srčno, pogumno, drzno, usmerjeno in ponosno, samozavestno, ljubeče, vztrajno, potrpežljivo, umirjeno, nezadržno, … Drugače rečeno: življenja se veselimo in uspešno obvladujemo tudi težje razmere.
Več o delovanju posameznih hormonov na drugem mestu, tukaj pa lahko zapišemo vsaj še to, da za občuteno trajnejšo srečo bolj potrebujemo serotonin in oksitocin, ki se aktivirata, ko se dlje časa in zadovoljivo povezujemo z drugimi ljudmi ((z)gradimo dobre odnose) in ko delamo dobra dejanja za druge, zanje poskrbimo in se z njimi sproščeno družimo.
In ne nazadnje: ko aktivno pristopimo k reševanju izzivov in izboljšanju razmer okrog sebe, tudi druge samodejno ‘okužimo’ z željo po prispevanju svojega deleža; na ta način sebe in druge neposredno spodbujamo k srečnejšemu življenju!
Matej H., Lectour
