“Vsaj takrat pokažemo kanec človečnosti!”
Naslov je mišljen figurativno – čeprav je pri nas tudi čisto dobesedno zelo visoko število prostovoljnih gasilskih društev in odstotek udeležbe na intervencijah … Namreč: šele ko se zgodi kaj drastičnega, prihitimo in smo si pripravljeni pomagati.
Letos spomladi smo se z lepo pogrebno slovesnostjo poslovili od sodelavke, ki je naredila samomor – šele dogajanje okrog njene smrti nas je primoralo, da smo se ustavili, si ponovno pogledali v oči in se pogovorili tudi o težjih izzivih, ki tarejo vsakega od nas – predvsem pa smo se na podlagi primera naše sodelavke, za katero nihče ni slutil, da je v tako hudih težavah, odločili, da želimo BOLJE skrbeti drug za drugega. ŽAL ZA NJO PREPOZNO …
Tako nekako se zdi, kot da bi kulturno-civilizacijsko obtičali na stopnji, ki ne dopušča odtenkov malo navzgor, malo navzdol in po dolgi romarski poti strumno naprej, pač pa potujemo sem in tja brez premislekov, vse dokler ne naletimo na prepad ali hujšo nepremostljivo oviro. Ali pa evolucijsko: kot da bi otopele višje možganske funkcije podredili nadzoru plazilskih možganov, ki jih aktivira strah, panika, nagon za preživetje.
Težave so (lahko) odskočna deska!
Vsi ljudje, vse družbe se slej ko prej soočajo z ovirami, s težavami, a da moramo mi naleteti prav na najhujše primere, da nas vsaj malo streznijo? Za vsakega človeka in skupnosti so ravno težave dejansko priložnost za napredek in rast; primorajo nas k razmisleku in po možnosti k spremembi. Pri nas Slovencih pa – ker je treba najprej sploh pogasiti požar – take težave povsem prevzamejo nadzor, zato za premislek in rast ostane bolj malo manevrskega prostora, časa in energije. Kurativa nas zaposli vse do zadnjega.
A vsaj takrat lahko pokažemo kanec človečnosti/človeškosti!
ŽAL, ŽAL PREMNOGOKRAT PREPOZNO: prepozno, da bi lahko ohranili zdrav razum, kritično distanco – saj vendar GASIMO POŽAR! In poleg tega požar vselej neizbežno zahteva svoje …
Kako smo obtičali v tej gasilski vlogi? Si zatiskamo oči, ali pa jih sploh še nismo odprli? Vsekakor nas čaka še velika detabuizacija skrivnosti življenja …
Kdaj se bomo naučili več operativnih, če ne celo preventivnih ukrepov: po malem, zložno, vzdržujoč simpatijo, (s)poznavanje sebe in posledično tudi ustrezno empatično ravnanje, je prejkone retorično vprašanje, ki kvečjemu lahko spodbudi razmislek v to smer …
Gasilci? Še vse kaj več …
Smo pa iz ‘gasilcev’, ki so nedvomno koristni in potrebni, ko je kriza, tudi Slovenci poklicani, da razvijemo še vse ostale, manj intervencijske, zato pa trajnejše ‘poklice’, če želimo ne samo preživeti, temveč zares ŽIVETI – ne kot čreda, pač pa kot zrelejša, odgovornejša skupnost.
Matej Horzelenberg, Lectour
PODPIRAMO USTVARJALNOST!
P.S.: Nekaj konkretnega, kar lahko storimo – najprej PRI SEBI!
