Prava mera = ravnotežje

Ja! Tukaj se namreč na videz paradoksalne ljudske ‘modrosti’ izkažejo kot resnične. Na primer tista o dobroti siroti, ali o tem, da ljubezen boli, ali pa preveč dobrega je slabo in od same sreče lahko poči srce

V principu seveda takšnele ljudske NISO resnične. V praksi pa se lahko upravičeno ZDIJO, pa vendar: če se preveč razdajaš za druge, mogoče sam pri sebi sploh nisi v redu? Če preveč ‘ljubiš’, mogoče sploh ne ljubiš zares, ampak se obešaš na druge, staviš na njihov odziv … Preveč dobrega že logično ne zdrži – verjetno gre konec koncev za preveč recimo dobrot (priboljškov), ki pa jih seveda ni dobro (za)užiti preveč: če ne drugega, se nam poviša toleranca in tudi resnične dobrote se nam kar naenkrat ne zdijo več tako dobre.

Od sreče, da bi počilo srce? Ja(h) – to že gotovo ni več prava sreča, če imaš vsega čez glavo. Hudo preobilje (prosto po Franklu) – tako v materialnih dobrinah kot v talentih/nadarjenosti – je lahko enako neznosno prekletstvo kot hudo pomanjkanje enega ali drugega.

Nazaj na začetek: ravnotežje = prava mera!

V razmislek – in v ravnanje: kaj mi je najbolj na dlani? Kaj je moj (spet prosto po Franklu) ‘smisel trenutka’? Ali drugače: kaj je zame in za ljudi okrog mene najpomembnejše v tem trenutku? V poštev pridejo seveda tudi tako banalne (zato pa nič manj POMEMBNE) zadeve, kot so pospravljanje, oblačenje, hrana (obed, po možnosti z nekom), zbrcanje iz postelje vsaj pred kosilom (!), prekinitev z neskončno nesmiselno dejavnostjo (TV, igrice, virtualna omrežja, …), sicer pa: NASLEDNJI izpit, NASLEDNJI projekt.

Ravno prava sprotna, uravnotežena mera bi bila torej reševanje trenutnih izzivov + hvaležnost za trenutke, da/ko smo lahko hvaležni 😉

Če si dovolim še zaokrožiti in pokrajšati formulo:

RAVNOTEŽJE = REŠEVANJE + HVALEŽNOST

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja