Že zdaj: »ZA KONEC LETA« ali »PREHITEVAM IZLOŽBE IN PRIŽIGANJE LUČK«, ali pa, morda še bolje: »MALO DRUGAČNO ŠKRTANJE Z ZOBMI«

Izberi si naslov, potem pa se prepusti/predaj!! Ne spreglej še opombe, v kateri med drugim piše: »LJUDJE! Hvala vam.«

ELEKTRIKA/VIR NAPAJANJA

Nikakršnih pretiranih obljub in načrtov si ne delam (več) za prihodnost.[1] Pa je to v redu, je to ‘PRAV’? Kolikor se le da, se prepuščam sedanjemu trenutku. Kar ne pomeni, da ne iščem poleg obstoječih, utirjenih/rutiniranih dejavnosti tudi novih izzivov – lahko rečem le, da mi vedno pridejo ob pravem času na pot in se sproti pokaže, kaj je najpomembnejše in kam usmeriti svoje sile. Ne bi rad zvenel ‘nadduhovljeno’, a kljub vsemu: VSE JE ŽE TAKO PRAV; KO(T) MORA BITI.

Prekletstvo? Blagoslov? Kakorkoli, ko to sprejemam z močno vero, da življenje na-ključ-je, se potem tudi RES odvijajo prijetna naključja.

Malo vzporednega, meta-dogajanja: ob pravem času mi stvarnost okrog mene nudi predvsem tudi priložnosti za osebno(stno) rast: v nekem trenutku vzamem v roke knjigo, ki se ji je prej na polici nabralo že precej prahu, ali pa se je ‘skrila’ med ostale odložene, in jo na mah pogoltnem, pa mi RAVNO V TISTEM TRENUTKU odgovarja (beri: ustreza+odgovori ravno na trenutna vprašanja).

Male besedoigre: paradoks DVOJNOSTI besed?

Morda natančneje kot ‘prepuščam se’ bi bilo reči ‘predajam se’: podobno dvojnost kot naključje (poljubnost&usoda) namreč skriva v sebi tudi predanost: na videz paradoksalno hkrati (po)pustim, da se zgodi, na videz tako rekoč vržem puško v koruzo oz. jo dobesedno predam zmagovalcu boja (S. Sinek bi rekel, da je življenje tako ali tako neskončna igra, kjer ((do)končnega zmagovalca sploh ni!) in se OBENEM nečemu zavežem, padem noter.

In še ena znana dvojna, zelo povezana, za razlago še najuporabnejša v angleščini: beseda passion  = trpljenje + strast. Ko kaj delaš predano in s strastjo (ja, tudi v slovenščini), veš, da zahteva celega tebe; najbolj všečne plasti, užitek, zanos – ko padeš v element, pa tudi solze, nečloveške napore, škripanje z zobmi[2] …

Gre v resnici za ENOJNOST, paradoksa pa ni?

naključje/predanost/strast

odgovarja(ti/mi)

čas/sedanji trenutek

A pustimo zaenkrat to vprašanje v retorični obliki …

LUČKE ŽE ŽARIJO

Za konec pa: no, saj konca sploh NI! Je pa (vsakič znova) NOV ZAČETEK. Po možnosti tak, ki ŽARI.

Matej Horzelenberg, Lectour

PODPIRAMO USTVARJALNOST

[1] Morda zato, ker sem že/večino časa/povsem dovolj(krat) SREČEN? Največjo vlogo pri tem ima ožja družina, pa tudi ožje in širše skupnosti, v katerih se gibljem – z eno besedo: LJUDJE! Hvala vam.

[2] sic.! – primer iz našega banda: glas našega pevca se čudežno odhripa, ko pademo v groove; kljub onemogočajočim krčem v prstih proti koncu noči uspešno nadaljujem s špilanjem kitare; basist cel nastop vrhunsko odšpila miže, s skoraj trpečim izrazom na obrazu potopljen v užitek, bobnar od samega glasbenega užitka med igranjem kar škrta z zobmi